![\"\"](\"http:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-content\/uploads\/2019\/12\/vaukman_p742020.jpg\")
<\/p>\n
Tadej Vaukman je na razstavi nominirancev Nagrade skupine OHO 2019 razstavil fotografijo monumentalnega formata z naslovom Tistega nekega ve\u010dera v kleti (2019). S tem delom je preusmeril poudarek iz obsesivnega dokumentiranja zunanjega sveta nase. Neposredne, tudi seksualno eksplicitne prizore skejterske kulture, no\u010dnega popivanja in motive bivanjskega okolja pri starih star\u0161ih je zamenjal avtoportret. Raziskovanje osebnega, potla\u010denih spominov, pred katerimi si zatiskamo o\u010di in o katerih ne \u017eelimo govoriti, so nove teme, ki se jim posve\u010da. Na samo ameri\u0161ko rezidenco se je odpravil z vpra\u0161anjem: \u00bbNa kak\u0161en na\u010din lahko radikalno druga\u010dno, popolnoma novo okolje vpliva nate?\u00ab<\/p>\n
Razstava Ritual o\u010di\u0161\u010devanja prina\u0161a dela, ki so v ve\u010dini nastala v New Yorku. Tam je v knjigarni po naklju\u010dju naletel na knjigo Davida Michaela Wojnarowitza Weight of the Earth. Ameri\u0161kega umetnika prej ni poznal, vendar je avtobiografija, narejena s transkripcijami zvo\u010dnih posnetkov, nanj naredila mo\u010dan vtis. Poistovetil se je z depresivno atmosfero, ki pre\u017eema knjigo \u2013 njen avtor se je namre\u010d snemal v svoji sobi, v istem mestu, osamljen, celo bolan. To delo predstavlja izhodi\u0161\u010dno to\u010dko projekta in ozna\u010duje trenutek, ko je sprevidel, da mora naprej, v vklju\u010devanje novih postopkov umetni\u0161kega izra\u017eanja. Ne presene\u010da, da je spro\u017eilec predstavljalo prav sre\u010danje s knjigo, saj mu je medij knjige blizu. Svoje fotografije je ve\u010dkrat predstavljal v fanzinih ali knjigah umetnika, tokrat pa ne gre za klasi\u010dno formo prezentacije, temve\u010d za prisvojitev. Ker je knjiga umetnika razstavljena zaprta in uokvirjena, nam prepre\u010duje branje; preberemo lahko le ime avtorja in naslov knjige, ki v prevodu nosi pomenljiv naslov \u00bbte\u017ea sveta\u00ab.<\/p>\n
Sledile so fotografije \u2013 ponovno avtoportret, kjer stoje pozira v sobi. Oble\u010den je v majico z ameri\u0161ko zastavo, njegovo reziden\u010dno bivanjsko okolje pa spominja na prej\u0161nje fotografije interjerjev, polnih plasti\u010dnih vre\u010dk, nenavadnih predmetov in zanimivih detajlov. Novost predstavlja neposreden fizi\u010dni poseg v fotografijo. Avtor je na fotografijo nanesel debele nanose me\u0161anice barve in telesne teko\u010dine, ki v razli\u010dnih slojih in \u0161irinah prekrijejo obraz. To ponovi v \u0161tirih verzijah. Gre za eksperimentiranje s tehniko, s katero ustvarja minimalne razlike istih motivov, na katerih vsaki\u010d vidimo odkrit le del obraza. Zadnja Vaukmanova knjiga umetnika Pubes (2019) na podoben na\u010din ponavlja motiv avtoportreta iz otro\u0161tva. Tu je na vsako stran zapisan del besedila spomin na prvo eroti\u010dno izku\u0161njo. Nova dela lahko torej vidimo kot logi\u010dno nadaljevanje, \u0161e posebej v formalnem smislu, a tudi v vsebinskem. \u010ce smo v prej\u0161njih serijah in projektih gledali \u0161ir\u0161o sliko avtorjevega \u017eivljenja, njegovo socialno in dru\u017ebeno okolje, sedaj precizno secira sebe, lastno skrito intimo. Tudi fizi\u010dno poseganje na fotografske podobe, poteze ali pisavo lahko pove\u017eemo z izpostavljanjem sebe, najo\u010ditneje pa to izpostavi \u017ee sama repetitivnost motiva avtoportreta.<\/p>\n
Razstavljena dela zaznamujejo lastnosti, ki so sicer zna\u010dilne za njegovo dosedanjo avtorsko produkcijo: specifi\u010dna estetika z nenavadnimi kompozicijskimi prijemi, izbira motivike, neposrednost. Spontanost in necenzuriranost nam vzbujata ob\u010dutek, da smo znotraj pripovedi, ki nam jo umetnik posreduje. Prevladuje nekak\u0161no nelagodje, saj se nam zdi, da opazujemo nekaj, \u010desar ne bi smeli. Hkrati pa Ritual o\u010di\u0161\u010devanja ka\u017ee transformacijo umetnika v osebnem in likovnem smislu ter prina\u0161a trenutke tega procesa, ki so se zgostili in intenzivirali prav na rezidenci in po njej. Vpra\u0161anja, ki si jih je postavljal pred odhodom v New York \u2013 kak\u0161en odnos bo imel do samega sebe, kak\u0161ni bodo vplivi na njegovo samopodobo, na njegovo dojemanje lastne preteklosti \u2013 , so z aktualno razstavo dobila prvi niz odgovorov.<\/p>\n
Tadej Vaukman (1984, Dravograd) je neodvisni umetnik in fotograf. Leta 2019 je prejel Nagrado skupine OHO. Je ustanovitelj zalo\u017eni\u0161kega projekta 585 ZINES. \u017divi in deluje v Ljubljani. V zadnjih letih je razstavljal na ve\u010d samostojnih in skupinskih razstavah, samostojno z razstavami Larry #2, Hi\u0161a kulture v Pivki, Pivka (2017); Spaghetti Boys, Center in Galerija P74, Ljubljana (2016); Larry, GT22, Maribor (2015); in na skupinskih razstavah Viennacontemporary 2019, NSK: State in Time, Dunaj; Razstava nominirancev Nagrade skupine OHO 2019, Center in Galerija P74, Ljubljana; Nezanesljiva okolja:17 primerov sodobne fotografije v Sloveniji, +MSUM, Ljubljana (2019); Grandheroes, Guillaume Daeppen, Gallery for Urban Art, Basel, \u0160vica (2018); Trienale sodobne umetnosti na Koro\u0161kem, Koro\u0161ka galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec (2018); ZINI! Sodobna zinovska produkcija, Mednarodni grafi\u010dni likovni center, Ljubljana (2017). Leta 2015 je objavil debitantsko fotoknjigo Dick Skinners, leta 2018 pa je iz\u0161la njegova knjiga Grandheroes (obe knjigi izdani pri Rostfrei Publishing).<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
![\"\"](\"http:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-content\/uploads\/2019\/12\/vaukman_p742020-150x150.jpg\")
<\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[38],"tags":[],"class_list":["post-4690","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-p74-razstave-2020"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/4690","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=4690"}],"version-history":[{"count":5,"href":"https:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/4690\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":4718,"href":"https:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/4690\/revisions\/4718"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=4690"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=4690"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/arhiv.zavod-parasite.si\/slo\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=4690"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}